Avtorica zapisa: Ksenija Benedetti
“Ne vem, kdaj smo postali narod, ki se boji rdečih številk bolj kot rdečice na licih otrok, ki nimajo malice. Ampak tukaj smo. V letu 2025, ko imamo aplikacije, ki nas naučijo dihati, robote, ki šivajo, strežejo, varijo, umetno inteligenco, ki piše (avtorsko ukradene) knjige, toda otrok iz Hodoša ne more na šolski izlet, ker je mama morala izbrati med kruhom, plačilom elektrike in plačilom avtobusa izleta do Pirana. Še huje – izbirati mora med večerjo ali vsaj malce toplo sobo.
Zmanjkuje mi besed, s katerimi bi se vsaj poskušala opravičiti, da morajo otroci tudi v naši državi jesti manj, ker “drugače pač ne gre, kaj čmo“. To je realnost. Ne, ni bila “faza rasti” tista, zaradi katere je bil mali Marko lačen. Bila je faza odtegovanja – odtegovanja osnovnega dostojanstva, ker položnice čakajo, kruh pa ne.
Projekt Botrstvo pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, danes Zveze Anite Ogulin, kjer je dolga leta prav ona bila srce te bitke, ni le lepa gesta. Je nepogrešljiv steber, na katerem stoji prihodnost tisočih otrok, ki niso nič krivi za to, v kakšne razmere so se rodili. Je slaba vest naše države. Botrstvo že od leta 2010 daje tistim, ki so jim vsi drugi rekli “ne moremo”, tisto drobno, a usodno upanje. In to ni le pomoč. To je most. Most iz izolacije v skupnost. Iz obupa v možnost. Otrok prvič zaigra nogomet v klubu, ker si je eden izmed botrov rekel: “Namesto tretje kavice vsak dan raje dam za en par nogometnih čevljev.” In deklica, ki je risala, kot da v njej živi cel svet, pa ji je zmanjkalo barvic, za nove pa ni bilo denarja, dokler ni prišla pomoč iz programa Botrstvo. Barvice! Kaj je bolj osnovnega za otroka kot možnost, da pobarva sonce v rumeno? Ali v zeleno, oranžno, kar si pač ustvari v svoji domišljiji. In vendar je to danes za nekatere otroke privilegij.
Kar me še boli, je dejstvo, da revščina ni več rezervirana za brezposelne, za tiste na “sociali”. Ne. Danes za pomoč v Botrstvo prihajajo mame in očetje, ki vstajajo ob petih, gredo v službo, ne zamujajo, ne kradejo, ne pijejo. Delajo. Pošteno delajo. In še vedno ne morejo zbrati dovolj za hrano, kurjavo in nov zvezek. In potem jih je sram. Sram jih je, ker jim družba vsak dan dopoveduje, da je njihova stiska osebni poraz, ne pa sistemski problem. Kot da revščina izhaja iz lenobe, ne iz realnosti, kjer so najemnine 700 evrov, plače pa še vedno 850 neto (plačna reforma tega žal ni popravila). Sram jih je, da otrok sliši, da ne gre v šolo v naravi, ker “ni denarja”. In otrok to prenese. Ker otroci prenesejo vse. Vprašajte tiste, ki so odrasli prehitro.
“Kolobarjenje s plačili,” temu pravijo. Ne, to ni nova tehnika vrtnarjenja. To pomeni, da vsak mesec izbereš, katero položnico boš tokrat ignoriral. Telefonski račun? Ni panike, saj tako nihče ne kliče. Komunala? Saj voda pride iz pipe, a ne? Ampak ko se pokvari pralni stroj in so v igri ene edine hlače, in ko pride zima, ti pa si z najemodajalcem podpisal pogodbo, v kateri piše, da plačuješ 300 evrov, a dejansko daješ 500 – takrat se vse sesuje.
In potem je tu še birokracija. Država, ki je pripravljena porabiti 1000 evrov na mesec za svetovalca za digitalne kompetence v javni upravi, ne more sproti urediti sistema subvencij, ki bi dejansko pomagal. Najemodajalci prepovedujejo uveljavljanje subvencij, ker se bojijo inšpekcije. In kdo trpi? Otroci. Ker se mama boji prositi za pomoč. Ker jo je sram, da je postala prosilka.
Za Ninino družino se je življenje obrnilo na glavo, ko je oče zbolel, in mama še ni našla zaposlitve. Najstarejša hči je skoraj pustila šolo, da bi pomagala, a ji je Botrstvo omogočilo, da ostane med najboljšimi in se vpiše na sanjsko fakulteto. Tomaž, bister prvošolček, je z mamo in sorojenci pobegnil pred nasiljem in dolžniki. Mama kljub vsemu otrokom skuša dati varnost in veselje, ki jima pripadata. Botrstvo pomeni za te otroke več kot denar – je razlika med obupom in upanjem, med samoto in občutkom, da niso pozabljeni.
Botrstvo ni karitativni izhod v sili. Je človeški odgovor na sistemski molk. In Anita Ogulin in vsi, ki delajo pri Botrstvu, niso dobrodelne vile, ki delijo bombone. So bojevniki. Neumorni, srčni, pogosto izčrpani. Anita je nekoč rekla: “Ne gre več. Ampak potem se spomnim otrok. In gre. Nekako gre.“
In mi, ki smo siti, ki imamo streho nad glavo, imamo izbiro. Lahko skomignemo z rameni in rečemo, da to ni naš problem. Lahko pa rečemo: dovolj. Ne moremo več čakati, da država sama reši nekaj, kar smo vsi skupaj zanemarili. Boter postaneš z nekaj kliki. In ne, ne gre za to, da bi rešil svet. Gre za to, da rešiš en svet. Svet enega otroka. In morda ne boš nikoli izvedel, kako globok pečat si pustil. A to ni pomembno. Pomembno je, da si vsaj nekaj malega za nekoga naredil.
Revščina je nasilje z lepim obrazom. Ima obraz izčrpane matere. Ima glas utišanega otroka. Ima tišino praznega hladilnika. In edini odgovor nanjo je glas – tvoj, moj, naš. In naša pomoč. Ker na državo se pri reševanju teh težav za zdaj ne moremo zanesti.
A vendar – tudi v tej temi tli svetloba. Ti otroci niso samo žalostni. So tudi veseli drobnih, za nas nepomembnih stvari. Iskrice v očeh, ko dobijo knjigo, copate, malico. Veliko otrok iz takega življenja zraste v velikega Človeka. Včasih močnejšega od tistega, ki je vse dobil brez truda in brez dela. Če sta mama in oče vzor v delu, razumu in čustvih – lahko iz stiske zraste nekaj presenetljivo močnega. Nekateri otroci znajo zares ljubiti, ceniti in vračati. In to je dar, ki ne izhaja iz obilja, temveč iz pomanjkanja.
Šole marsikje resnično delajo čudeže – iznajdejo način, da gredo vsi otroci na izlet, v šolo v naravi. Najdejo, prosijo, zberejo, ker vedo, kaj pomeni dostojanstvo. Brezplačne malice, kosila, učbeniki, pogovor – to niso privilegiji, to so temelji. In še nekaj je res: politika, čeprav prepočasi, vendarle bolj kot nekoč odpira oči. Še vedno premalo. A več kot včeraj. In – ja, vzgoja ni odvisna samo od denarja.
Revščina ni nova stvar. A človekoljubnost, če smo jo pripravljeni izbrati, ni nikoli brez moči.
Vse se da, če smo ljudje. Če se ne pretvarjamo, da smo nemočni. In če znamo slišati otroka, ki ne prosi za veliko – le za možnost, da z barvico pobarva sonce.”
Razmišljanje je zapisala Ksenja Benedetti, predavateljica, muzikologinja, pianistka in nekdanja vodja Protokola Republike Slovenije
Benedetti je dolgoletna botra in podpornica Botrstva ter ena tistih posameznikov, ki ne le pomagajo, temveč tudi glasno opozarjajo, kadar je treba. V svojih kolumnah je pogosto kritična do države in sistemskih pomanjkljivosti ter si prizadeva za boljšo in bolj pravično družbo za vse.
(Foto: Miran Juršič)
