Pod okriljem projekta Botrstvo v Sloveniji, še posebej v sklopu naše brezplačne pravne pomoči, opažamo sistemske anomalije, zaradi katerih se revščina v družinah še vedno poglablja. Revščina otrok je širši družbeni problem in predstavlja socialno izključenost, neenakost in izgubo možnosti za spodbuden celostni razvoj.
Pobude za sistemske spremembe smo naslovili na poslanske skupine in pristojne državne institucije, ter jih pozvali k upoštevanju predlaganih sistemskih sprememb, ki bodo omogočile lažje življenje in izhod iz revščine.
Pripravili smo nabor ukrepov, ki so usmerjeni predvsem v zagotavljanje zaščite otrok pred socialno in stanovanjsko ogroženostjo, njihovo uresničevanje pa bo omogočilo zdravo rast in celosten razvoj otrok.
Predlagamo naslednje ukrepe:
1. pravočasno in ažurno izdajanje odločb o pravicah iz javnih sredstev pri centrih za socialno delo in hitro odločanje o pritožbah zoper odločitve na MDDSZ. Prav tako pri ugotavljanju izpolnjevanja cenzusa za denarno socialno pomoč ni dopustno upoštevati prejetih humanitarnih pomoči, ne glede na to, ali je dajalec sredstev izrecno opredelil namen porabe.
2. razširitev zakonske opredelitve namena pravice do izredne denarne socialne pomoči, ki ne sme biti vezana na dodelitev redne denarne socialne pomoči ter mora biti namenjena kot oblika pomoči ob nastanku izrednega dogodka. Zato je potrebno v teh primerih določiti krajši rok za odločanje o upravičnosti do te pravice (8 dnevni in ne 1 mesec kot je trenutno) ter omogočiti možnost takojšnjega nakazila. S tem ukrepom bi se dosegla večja efektivnost izredne socialne pomoči, prav tako pa bi se odpravile vse neenakosti, do katerih trenutno prihaja zaradi nejasne opredelitve namena te pravice.
3. ureditev sistema otroških dodatkov, štipendij in preživnin, po katerem bodo ti dohodki izvzeti iz socialnih transferjev, ker njihov namen ni osnovna socialna varnost, ampak predstavlja boljše možnosti za zdrav razvoj in enake možnosti otroka. Prav tako se v otroški dodatek ne sme posegati za poplačilo kakršnih koli drugih terjatev do staršev (npr. neupravičeno prejeta javna sredstva).
4. sprememba zakonodaje s področja socialne varnosti glede upoštevanja lastništva nepremičnine, v kateri posameznik ali družina ne prebiva. V kolikor obstaja utemeljen razlog (npr. zdravstveni ali premoženjski razlog zaradi neuspešne prodaje nepremičnine ali nezmožnosti bivanja v njej zaradi slabih bivalnih razmer), na katerega posameznik ali družina ne more vplivati in ga tudi ne more v kratkem časovnem obdobju odpraviti, je nepravično odreči pravico do denarne socialne pomoči. Potrebna je korekcija zakonodaje v smeri vzpostavitve enakosti upoštevanja tovrstnih nepremičnin z nepremičninami, v katerih posameznik ali družina živi in presega vrednost 120.000 EUR. Predlagani ukrep se nanaša na vzpostavitev možnosti prehodnega obdobja 2 let, v katerem lahko posameznik ali družina urediti svoj materialni položaj ali proda nepremičnino, po tem obdobju pa vzpostavitev možnosti zaznambe s prepovedjo odtujitve in obremenitve.
5. reorganizacijo CSD-jev, ki morajo prevzeti svojo osnovno funkcijo, t.j. opravljanje svetovalne funkcije, ki bo usmerjena v celovito pomoč za lažji in hitrejši izhod iz stiske.
6. vzpostavitev poroštvenega sklada države, namenjenega ureditvi moratorijev na plačila najemnin, stroškov vode, elektrike, kurjave. Moratorij bi moral biti zagotovoljen v prehodnem obdobju socialne ogroženosti družin, ki nastopi zaradi izgube zaposlitve, smrti v družini ali drugega izrednega dogodka. S tem ukrepom bi družinam omogočili, da v določenem obdobju brez strahu pred izgubo bivališča poskusijo rešiti nastali položaj. Porok za obveznosti, ki v tem času nastanejo in ki jih ob neuspeli rešitvi situacije družina ne more povrniti, je država prek poroštvenega sklada. Trajanje moratorija se mora omejiti na največ 3 leta in je povezano z aktivnim iskanjem zaposlitve. Družini oziroma posamezniku se v obdobju moratorija pomaga s pripravo finančnega sanacijskega načrta za trenutno krizno obdobje ter za obdobje po kriznem obdobju. Na tak način se opolnomoči posameznika oziroma družino in omogoča njihovo aktivno legitimacijo.
7. večjo aktivnost države na področju preprečevanja deložacij. Pristojni organi morajo pričeti z izvajanjem ukrepov osveščanja posameznikov in družin o možnostih za preprečitev nastanka brezdomstva, vključno s pripravo finančnega sanacijskega načrta, ki bo posameznikom in družinam omogočil poplačilo obveznosti v sprejemljivem obdobju. Stanovanjski skladi in drugi lastniki neprofitnih stanovanj morajo aktivno reševati posamezno stanovanjsko problematiko. Le-te ne smejo poglabljati s sprožanjem postopkov deložacije dokler niso sami storili vse kar je bilo v njihovi moči, da bi pomagali družini pri iskanju rešitev, ki bi ji omogočila nadaljnje bivanje v neprofitnem stanovanju. V kolikor občina razpolaga z večjim številom neprofitnih stanovanjskih enot, mora za rešitev nastale situacije poglabljajočega zadolževanja omogočiti zamenjavo stanovanja z manjšim, ki je cenovno ugodnejši in družini omogoča lažje odplačevanje zapadlih neporavnanih obveznosti iz prejšnjega najemnega razmerja.
8. spremembo zakona o izvršbi in zavarovanju, ki bo omogočil tri-letni odlog plačila tistih obveznosti, ki so v izvršbi in se nanašajo na javne storitve oziroma storitve javnih zavodov (stroški vrtca, šole in drugo) in jih uveljavljajo družine, ki prejemajo denarno socialno pomoč, saj ti izvršilni postopki v primeru družin brez premoženja pomenijo zgolj dodaten strošek za javno blagajno, družine pa še bolj oddaljujejo od dokončnega poplačila dolgov ter jim onemogočajo, da bi lahko odplačali obveznosti v sprejemljivem obdobju.
9. spremembo zakona o izvršbi in zavarovanju, ki bo omogočil ustrezno zaščito dolžnikov pred sodno prodajo nepremičnine, v kateri le-ti živijo. Potrebno je sprejeti ukrepe, ki se nanašajo na omejitev izvršb v tistih primerih, ko bi bila prizadetost dolžnika moralno nesprejemljiva, npr. ko bi sodna prodaja nepremičnine lahko povzročila stanovanjsko ogroženost dolžnika ali prodajo nepremičnine zaradi relativno majhnega dolga. Predlagamo sprejem ukrepov, usmerjenih v prepoved vlaganja izvršb na nepremičnino za dolgove, nižje od 5.000 EUR, ter možnosti odloga izvršbe na nepremičnino za obdobje do treh let. V kolikor upnik ne soglaša z odlogom ali podaljšanjem le-tega, mora dolžniku to pisno obrazložiti, odločitev o odlogu pa mora po uradni dolžnosti nato sprejeti sodišče. Prav tako je potrebno v 74. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju upnikom omogočiti podajo predloga za podaljšanje odloga izvršbe tudi po poteku eno-letnega obdobja.
10. spremembo 20. člena Zakona o potrošniških kreditih, ki v primeru kreditojemalčeve zamude s plačilom začetnega ali dveh zaporednih plačil daje kreditodajalcu neposredno možnost odstopa od kreditne pogodbe ali zahteve za plačilo preostalih plačil pred njihovo zapadlostjo. V primeru nastanka zamude s plačilom zapadlih obveznosti je potrebno kreditojemalcem pred odpovedjo pogodbe zagotoviti možnost uveljavljanja moratorija in/ali reprograma kredita. Pravico do uveljavljanja teh ukrepov morajo imeti tisti kreditojemalci, katerih vzrok neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti je nastanek izrednega dogodka (izguba zaposlitve, smrt v družini, bolezen in podobno), ki je v posledici povzročil povečanje ali zmanjšanje mesečnih dohodkov oziroma izdatkov, in njihov mesečni dohodek na posameznega družinskega člana ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Moratorij ter reprogram kredita morata predstavljati obveznost kreditodajalca, da kreditojemalcu ponudi začasno (moratorij) ali dolgoročno (reprogram) spremembo načina odplačila in morata biti zakonsko opredeljena kot ukrepa v obliki spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. člen Obligacijskega zakonika). Kreditojemalcu je potrebno ponuditi realno možnost plačevanja mesečnega obroka kredita glede na njegov razpoložljiv dohodek in v posledici ne sme povzročiti znatnega povečanja skupnega zneska vseh obveznosti iz naslova kredita. V obdobju reprograma kredita se lahko odpove pogodbo samo, če kreditojemalec ne izpolnjuje obveznosti iz naslova reprogramirane pogodbe. Poleg navedenega pa je potrebno sprejeti sistemske ukrepe, ki bodo zagotovili večje varstvo kreditojemalcev stanovanjskih kreditov pred nepoštenimi poslovnimi praksami v primerih odstopa kreditodajalca od pogodbe ali prenosa terjatve na tretjo osebo. S tem bi se preprečile v praksi pogoste situacije, ko se kreditojemalci stanovanjskih kreditov v stanju brezizhodnosti poslužujejo sprejema odločitve o sklenitvi nove ali reprogramirane kreditne pogodbe s prevzemnikom kredita, ki zanje ni ugodna.
11. opravljanje nadzora nad zakonitostjo izplačevanja plač v zasebnem sektorju tistim delavcem, ki imajo v teku izvršilne postopke in so upravičeni do izplačila zneska najmanj v višini 76% minimalne plače, s čimer se bo zagotavljalo zakonsko določeno izplačilo minimalnega dohodka, ki pripada posamezniku v izvršilnem postopku.
12. vzpostavitev kvalitetnih programov, ki bodo omogočali aktivacijo ljudi v delovne procese oziroma družbene programe in bodo pripomogli k večji zaposljivosti teh ljudi.
13. omogočiti izobraževalnim ustanovam seznanitev s ključnimi podatki o socialni ogroženosti posameznih otrok, s čimer bi se lahko bolje in hitreje odzivale na potrebe najbolj ranljivih otrok. Posredovanje tovrstnih podatkov naj izvajajo centri za socialno delo.
14.celovit pristop k reševanju posameznih problematik in medresorsko sodelovanje z vključitvijo humanitarnih in nevladnih organizacij, ki imajo neposreden stik z ljudmi na terenu. Predlagamo vzpostavitev medresorske skupine za boj proti revščini, ki bo s predstavniki pristojnega ministrstva ter humanitarnih in nevladnih organizacij skrbela za odpravo sistemskih anomalij, ki se kažejo v praksi.
